VELIKONOČNA RAZSTAVA ROKODELCEV OZS 2026
Avtor: Anja Podreka
VELIKONOČNA RAZSTAVA ROKODELCEV
Art&Craft Slovenija
OZS, Ljubljana
april 2026
V Obrtno-podjetniški zbornice Slovenije razstavne prostore namenjamo promociji izdelkov sodobnega rokodelstva ter njihovih izdelovalcev.
Izbrane razstave sestavljajo izdelki iz različnih rokodelskih panog. Njihova tematika se navezuje na praznike in posamezne, značilne navade letnega časa, ki sovpadajo s kulturo rokodelstva ter kulturne dediščine. Z razstavami v izložbenih oknih naših prostorov javnost ozaveščamo ne samo o prisotnosti, razvoju in kakovosti slovenskih rokodelcev, temveč tudi o zgodbah, ki se skrivajo za izdelki.
Rokodelski izdelki so ročna dela, ki temeljijo na ljudskih izročilih in pripovedih slovenskega naroda. Odražajo se skozi naravni material lokalnega izvora ali pridelave. Pri rokodelskih delih vse prevečkrat pozabimo na zgodbo, ki jo rokodelski izdelek predstavlja, predvsem pa se ne zavedamo znanja, spretnosti in veščin rokodelcev.
Slovensko rokodelstvo začenja novo obdobje, ki bo podprto tudi z novim zakonom o ohranjanju in razvoju rokodelstva (ZorR, Uradni List št. 78/2023). Tudi zato v Obrtno-podjetniški zbornici vabimo k sodelovanju izbrane rokodelce, da se s svojimi izdelki predstavijo v naših razstavnih prostorih.
Velikonočna jajčka Doroteje Flisar, butarica družine Mrvar ter skleda Deje Hauptman 'FINA GLINA'
Velikonočna razstava 2026 je živahnih barv. Po navdihu prekmurskih remenk Eve Tivadar in Doroteje Flisar izložbena okna OZS predstavljajo pisanost pomladi ter čistost barv nanešenih na remenke ter Ljubljanske butarice. Ob omenjenih rokodelkah, bodo ljubljanske butarice družine Mrvar poudarile malce bolj grafičen a še vedno velikonočni izgled razstave. Grafični pristop k velikonočnemu vzdušju nakazuje tudi na določeno mero minimalizma a hkrati naravnega pristopa k rokodelskim izdelkom. Pisane, ljubljanske butarice, nameščene v keramiko enostavnih podob prispevajo k enostavnemu pridihu bogato obložene mize. Keramika mlade priznane rokodelke, je fina. 'Finaglina' je znamka Deje Hauptman pod katero rokodelka zagovarja minimalističen odnos do narave in oblike, ki sta ujeti v glino. Le-ta odraža sodoben pristop oblikovanja keramike. Velikonočne police OZS, bodo še vedno pisane in živahne z dobro mero sodobnega pridiha kulturne dediščine.
velikonočna jajčka Eva Tivadar
Zanimivosti o predstavljenih rokodelskih panogah,…
Barvanje in krašenje velikonočnih jajc
Dediščina okraševanja jajc je ena od značilnih področij ustvarjalnosti, povezana z letnimi šegami in navadami, ter je prisotna po vsej Sloveniji. Dandanes – poleg duhovnih razsežnosti – predstavlja tudi področje vsakoletne ustvarjalnosti. Pri tem moramo razlikovati dve področji: domače, družinsko okolje in izdelovanje pobarvanih ter kako drugače okrašenih jajc, ki imajo v velikonočnem času tudi svoja posebna poimenovanja (govorimo o pirhih, pisanicah, pisankah, remenkah, remenicah …). Drugo področje barvanja in krašenja jajc pa je rokodelsko, saj posamezniki to počnejo za prodajo. Barvanje in krašenje jajc je torej svojevrsten ustvarjalni izziv.
V Prekmurju se je med obema vojnama razvila tehnika praskanja. Njihova posebnost je, da se jajčna lupina pri tovrstnih remenkah pobarva z mizarskimi lužili (gre za sintetične – anilinske barve za les) v različnih barvnih pasovih. Takšna izdelava se ni množično razširila, ampak so se je oprijeli posamezniki. Vsaj od konca 19. stoletja se je v Suhorju pri Pivki v Brkinih ohranila tehnika praskanja na površino, pobarvano s čebulnimi olupki. Pri krašenju jajc je ornamentika pretežno geometrijska. Jajčno lupino so z navpičnimi in vodoravnimi črtami razdelili na geometrijske ploskve, te pa so zapolnili z različnimi ornamenti.
V Register nesnovne kulturne dediščine so vpisane naslednje enote: izdelovanje belokranjskih pisanic, pisanje pirhov ob prazniku šempav, izdelovanje suhorskih pirhov, izdelovanje prekmurskih remenk. Kot posebna enota Registra so vpisane tudi velikonočne igre s pirhi.
V Prekmurju je tehnika praskanja na večbarvno površino ogrožena, s tem se ukvarjata samo še dva posameznika. Tehnika batik je obujena v Dobrovniku, kjer ob velikonočnem času deluje okrog dvajset posameznikov, resneje se z njo ukvarja ena posameznica. V Adlešičih in okolici znanje ohranja približno deset posameznic. Znanje o izdelavi suhorskih in šempavskih pirhov ohranjata neformalni lokalni skupini.
Velikonočna jajčka Eve Tivadar (tehnika Batik) in butara iz oblancev družine Mrvar
Eva Tivadar
Eva Tivadar iz Kamovcev je vsestranska umetnica. Izdelavo remenk v batik tehniki je spoznala pri stari materi Ireni Molnar iz Kamovcev, ki je enobarvne rdeče, modre, zelene in vijoličaste remenke barvala s tekstilnimi barvami. Eva jih je začela izdelovati v devetdesetih letih 20. stoletja, tehnike pa jo je naučila mati Irena Tivadar. Izdeluje enobarvne in dvobarvne rdeče-črne remenke in tako imenovane hetiške remenke v značilni rdeči in modri barvi, na katere aplicira vzorce hetiških vezenin. Upodablja vzorce, ki jih je upodabljala že njena stara mati: buborkaš (kumarični vzorec), molnaroš (mlinarski vzorec), cicokaš (vzorec z mačicami), ibojaš (vzorec z vijolicami), bujtatatoš (vzorec mrežaste vezenine z vbodi po štetih nitih oziroma skriti vbod, ki je značilen za zgodovinsko pokrajino Hetés).
Eva Tivadar je prejemnica naziva priznana rokodelka, za svoje izdelke pa je prejela tudi certifikat Rokodelstvo Art&Craft Slovenija. Njena okrašena jajca so razstavljena na stalni razstavi v Galeriji – Muzeju Lendava. Znanje prenaša na številnih praktičnih delavnicah za šole in razna društva. Kot učiteljica vključuje izdelovanje remenk v batik tehniki tudi v šolski krožek ročnih spretnosti. Kot predstavnica madžarske skupnosti v Sloveniji se je udeležila izobraževanj za rokodelce na Madžarskem, namenjenih učiteljem madžarske narodnosti, in tam pridobila naziv ljudske umetnice domače obrti, njene remenke pa so razstavljene v Hiši običajev (Hagyományok Háza) v Budimpešti.
Vir: Mateja Huber (2014) Opis nosilca enote dediščine Izdelava prekmurskih remenk.
Vir: https://www.park-goricko.org/go/1244/Prekmurske-remenke
Kontakt:
Velikonočna jajčka Eve Tivadar (tehnika Batik) z butarico družine Mrvar
Doroteja Flisar
Doroteja Flisar spada v generacijo, ki je v otroštvu še imela stik s tradicionalnimi rokodelskimi znanji. Le-ta so jo navduševala, kasneje pa je dobila priložnost, da nekatera od teh znanj tudi usvoji. Zdaj kot zaposlena v Centru rokodelcev v Lendavi ustvarja uporabne in dekorativne pletarske izdelke iz šibja ter koruznega ličja, velikonočne pirhe, vezenine, itd. Svoje znanje že vrsto let z veseljem predaja na delavnicah odraslim ter otrokom v vrtcih in šolah.
S krašenjem velikonočnih jajc se ukvarja skoraj trideset let; sprva so bili to praskani pirhi, nato pa se je od starejših so-vaščank, ki so ohranjale tradicijo živo, naučila barvanja jajc v batik tehniki. Leta 2010 je to znanje nadgradila na večdnevni delavnici pod strokovnim vodstvom Csille Szendrő, madžarske ljudske umetnice, mojstrice krašenja pirhov.
Tradicionalne motive rada nadgradi v kolekcije barvnih oziroma ploskovnih variacij, ustvarja lastne motive v kombinaciji različnih tehnik, najljubši pa so ji jedkani pirhi, pri katerih namesto barv uporabim kis, ki razje naravno barvo jajčne lupine.
Kontakt:
Velikonočna jajčka Doroteje Flisar in Eve Tivadar (tehnika Batik)
velikonočna jajčka Eve Tivadar in butarice družine Mrvar
Izdelovanje cvetnonedeljskih butaric
Z blagoslovom cvetnonedeljskih butar se verniki spominjajo Kristusovega prihoda v Jeruzalem, kjer so po evangelijskem izročilu navdušene množice pred Kristusa na oslu metale palmove veje. V ljudskem verovanju cvetnonedeljska butara velja za zaščitnico doma, domačih živali, zemljišč in pridelkov, v preteklosti pa so jo uporabljali tudi za zaščito pred uroki, za zdravljenje ljudi in živali ter v številnih letnih šegah in šegah življenjskega kroga. Po drugi svetovni vojni je sicer začela vera v čarobno moč butar počasi zamirati, še vedno pa jih verniki na cvetno nedeljo nosijo blagoslavljat v cerkev; tradicionalni načini uporabe so marsikje še vedno živi.
Posebno obliko butaric poznajo v okolici Ljubljane (iz oblancev izdelane ljubljanske butare) ter na Ljubnem ob Savinji in okolici (figuralne butare, imenovane ljubenske potice). Potice izdelujejo od konca 19. stol.; predstavljajo predmete, povezane z vsakdanjim življenjem tamkajšnjih ljudi, krščanske simbole, v novejšem času pa tudi človeške in živalske figure. Iz naravnih materialov izdelane butare na cvetno nedeljo prinesejo na ogled in k blagoslovu k župnijski cerkvi sv. Elizabete na Ljubnem. Butarce izdelujejo tudi v Rečici v Zgornji Savinjski dolini, pri izboru vsakoletne motivike sodelujejo vsi vaščani. Ljubljanske butarice so cvetnonedeljske butare, značilne za okolico Ljubljane. Od drugih butaric se razlikujejo po vpletenih raznobarvnih oblancih, saj so jih začeli izdelovati za ljubljanske meščane, pri katerih so imele cvetnonedeljske butare drugačno vlogo kot na podeželju.
Panoga je vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine, in sicer z več enotami: izdelovanje cvetnonedeljskih butar, izdelovanje ljubljanskih butar ter izdelovanje ljubenskih potic.
ljubljanski butarici družine Mrvar
Družina Mrvar
Med številnimi tipi in oblikami cvetnonedeljskih butaric so nekaj posebnega ljubljanske, ki so po svojem nastanku najmlajše. Poleg tega pa pri njihovem izdelovanju zares lahko govorimo o rokodelstvu, saj jih posamezne družine na ljubljanskem obrobju izdelujejo za prodajo. Med številnimi izdelovalci cvetnonedeljskih butaric so tudi člani družine Mrvar.
"Poleg izdelovanja vrhunskih cvetnonedeljskih butaric so bili pri Mrvarjevih prvi in skoraj edini, ki so poskušali dobro poznavanje tehnologije pri pripravi , sestavljanju in zvijanju oblanja razviti tudi za nove izdelke. Njihova dolgoletna prizadevanja, študij tehnologije in preizkušanje možnosti za apliciranje na obliko novih izdelkov so omogočili, da danes iz zvitega oblanja nastajajo povsem uporabni izdelki (košarice, posode) in tudi izjemni okrasni izdelki (npr. obeski za božična in novoletna drevesca ) in vrhunska poslovna darila, ki obdarjenim omogočajo tudi neposredna srečanja z bogastvom lesa, tega žlahtnega gradiva."
Ljubljanska butara družine Mrvar v vazi Deje Hauptman 'FINA GLINA'
Oblikovanje keramike
Rokodelska panoga oblikovanja keramike zajema široko področje oblikovanja iz gline, pri čemer je keramika sinonim za žgano glino. Postopek žganja gline velja za enega prvih človekovih tehnoloških izumov; keramičnim izdelkom lahko kontinuirano sledimo od prazgodovine dalje. Zgodovino keramike lahko v grobem razdelimo na pet obdobij. Vsako zaznamuje razcvet določenega tipa keramike: lončenina, majolika-fajansa, kamenina, porcelan in beloprstena keramika. Tipi se med seboj razlikujejo po barvi, trdnosti, poroznosti in temperaturi žganja.
Lončarji večinoma izdelujejo uporabno in dekorativno keramiko. V keramičnih delavnicah in tovarnah, kjer so se razvili specializirani poklici, kot npr. slikar na keramiko, izdelovalec kalupov, livar idr., so izdelovali predvsem uporabno in dekorativno keramiko. Umetniški oblikovalci keramike pa ustvarjajo predvsem umetniško keramiko.
Keramiko delimo na klasično oz. tradicionalno in sodobno glede na namen uporabe, surovine in lastnosti. Klasična keramika se oblikuje na lončarskem vretenu, z vlivanjem v kalupe in s stiskanjem ali modeliranjem. Pri klasični keramiki po tehnoloških lastnostih razlikujemo grobo (opeka, cevi) in fino keramiko (posodje, drobna plastika, okrasna in stavbna keramika). Na Slovenskem so se razvili lončarstvo, pečarstvo, opekarstvo, kasneje tudi keramične delavnice in tovarne, v novejšem času pa keramični studii oz. ateljeji. Pri keramičnem oblikovanju se uporablja različne tradicionalne gline – lončenino, majoliko-fajanso, kamenino, porcelan in beloprsteno keramiko, pa tudi različne sodobne materiale, ki jih velikokrat keramik tudi sam izdela. Pri oblikovanju uporablja tako tradicionalna kot sodobna orodja (npr. 3D tiskalnik).
Formalno izobraževanje poteka na ravni univerzitetne izobrazbe v okviru Akademije za likovno umetnosti, smer Unikatno oblikovanje stekla in keramike. Obstaja tudi neformalno izobraževanje v obliki tečajev in delavnic. Poseben problem je pomanjkanje osnovno- in srednješolskega izobraževanja na področju keramike.
vazica Deje Hauptman, butarica in jajček iz oblancev družine Mrvar
Deja Hauptman
Deja Hauptman je prejemnica naziva priznana rokodelka, leta 2018 pa je diplomirala na Akademiji za oblikovanje v Ljubljani iz smeri unikatnega oblikovanja. Svoja znanja je izkazala tudi pod mentorstvom Urbana Magušarja. Je mlada rokodelka, raziskovalka in oblikovalka keramike, ki inspiracijo najde v naravi, kjer se pogosto zadržuje, premišljuje, analizira in odkriva nove podrobnosti, tekstur in oblik. Med seboj meša različne vrste gline, pri oblikovanju pa s teksturo poudari njene karakteristike in lastnosti. Poleg načel minimalizma in preprostosti ustvarja po načelu lepote popolnosti v nepopolnem. Združuje umetnost z uporabnostjo. Izziv ji predstavljajo tudi kombinacije z drugih naravnimi materiali ter pri tem odkrivanje različnih odnosov med naravnimi elementi.
Zanima jo predvsem področje dotika ter povezave gline s posameznikom. Raziskovanje odnosov, drugih razsežnosti in interakcij človeka z glino.
Keramični izdelki znamke Fina glina so narejeni z veliko mero ljubezni in spoštovanja. Navzočnost vseh naravnih elementov – zemlje, vode, zraka in ognja ustvarja harmonijo in poskrbi za unikatnost vsakega kosa.
Zaradi ročnega dela so možna manjša odstopanja v velikosti in obliki. Izdelani so iz kamenine – visokotemperaturnega in neporoznega naravnega materiala.
Izdelke lahko pomivate v pomivalnem stroju, izjemno priporočljivo pa je nežno ročno pranje.
Kontakt:
vazica Deje Hauptman FINA GLINA in butarici družine Mrvar
