Sekcija za domačo in umetnostno obrt pri OZS
Domače in umetnostne obrti (DUO) predstavljajo danes v vseh evropskih in tudi izven evropskih držav pomemben segment identitete in razpoznavnosti posameznih držav in narodov. Pri tem pa ne gre le za ohranjanje neke dejavnosti. Razvita gospodarstva namenjajo domači obrti ustrezne stimulacije in z mnogimi ukrepi, tudi finančnimi olajšavami, poskrbijo, da se ta segment narodne ustvarjalnosti primerno razvija v donosno gospodarsko panogo.
Slovenija je skoraj na vseh področjih tega delovanja še močno na spodnjem robu evropske lestvice, četudi je doseženih nekaj stvari, ki nam jih zavidajo tudi v svetu. To velja npr. za dobro urejen sistem strokovnega vrednotenja oz. ocenjevanja izdelkov domače in umetnostne obrti, s katerim so povezane določene ugodnosti pri registraciji te dejavnosti in označevanje kvalitetnih izdelkov z nalepko, ki nosi številko izdanega certifikata strokovne komisije.
V 80. letih je ustanovitvijo strokovne komisije za vrednotenje izdelkov domače in umetnostne obrti, ki jo sestavljajo zunanji strokovni sodelavci zbornice, prvič prišlo do sistematičnega strokovnega dela na tem področju, rokodelci pa so na podlagi odločitve komisije prejeli naziv mojster oziroma mojstrska delavnica. Izdelki so bili označeni z znakom kakovosti, mnenje komisije pa je bilo tudi osnova za uveljavitev davčnih olajšav, ki predstavljajo eno od najbolj neposrednih oblik družbenih spodbud za rokodelce. To lahko označimo kot prvo konkretno stimulacijo izdelovalcev kakovostnih izdelkov v povojnem obdobju. V zvezi s tem je bil v Sloveniji leta 1985 sprejet Družben dogovor o pospeševanju razvoja domače in umetnostne obrti, ki pa se je kljub dobrim sestavinam slabo izvajal. Sicer pa je slovensko rokodelstvo začelo v sedemdesetih in osemdesetih letih uspešno predstavljati svojo ustvarjalnost in s tem našo identiteto tudi v tujini.
Na Obrtni zbornici Slovenije smo mnenja, da prilagajanje Evropi nikakor ne zahteva izničenja ali opuščanja pozitivnih, tudi mednarodno priznanih strokovnih dosežkov na področju rokodelstva in finančnih ter zakonskih ugodnosti. Zakon o DDV je odpravil pomembno dolgoročno družbeno skrb za rokodelske dejavnosti, ne da bi država to skrb nadomestila z drugimi mehanizmi. V času, ko je nacionalna identiteta vse bolj ogrožena, ne bi smeli dopustiti, da dokončno odmre del dejavnosti, ki predstavljajo ne le košček naše pestre kulturne dediščine, ampak tudi možnosti za zaposlitev, bolj avtentični turizem in sodobno naravnano, ekološko Slovenijo.
