JESENSKA RAZSTAVA ROKODELCEV

JESENSKA  RAZSTAVA ROKODELCEV 2026

Rokodelstvo Art&Craft Slovenija

OZS, Ljubljana

September-oktober  2026

V Obrtno-podjetniški zbornice Slovenije razstavne prostore namenjamo promociji izdelkov sodobnega rokodelstva ter njihovih izdelovalcev.
Izbrane razstave sestavljajo izdelki iz različnih rokodelskih panog. Njihova tematika se navezuje na praznike in posamezne, značilne navade letnega časa, ki sovpadajo s kulturo rokodelstva ter kulturne dediščine. Z razstavami v izložbenih oknih naših prostorov javnost ozaveščamo ne samo o prisotnosti, razvoju in kakovosti slovenskih rokodelcev, temveč tudi o zgodbah, ki se skrivajo za izdelki.

Rokodelski izdelki so ročna dela, ki temeljijo na ljudskih izročilih in pripovedih slovenskega naroda. Odražajo se skozi naravni material lokalnega izvora ali pridelave. Pri rokodelskih delih vse prevečkrat pozabimo na zgodbo, ki jo rokodelski izdelek predstavlja, predvsem pa se ne zavedamo znanja, spretnosti in veščin rokodelcev. Slovensko rokodelstvo začenja novo obdobje, ki bo podprto tudi z novim zakonom o ohranjanju in razvoju rokodelstva (ZorR, Uradni List št. 78/2023). Tudi zato v Obrtno-podjetniški zbornici vabimo k sodelovanju izbrane rokodelce, da se s svojimi izdelki predstavijo v naših razstavnih prostorih.

September še ostaja jesenski mesec. Le-ta nas počasi, vse do konca oktobra, privaja na nižje temperature, krajše dneve ter predvsem v menjavo oblačil. Ponovno bomo iskali topla zavetja v objemih bombaža in volne ter toplino notranjih prostorov. Poletne pozdrave bomo poslali v prihodnost ter spremljali barve jesenskega listja.

V izložbenih oknih Obrtno-podjetniške zbornice, predstavljamo tri rokodelke, katerih panoga je tesno povezana s toplino in udobjem jesensko-zimskih dni. Anja Musek - Amuse je priznana rokodelka, ki obvladuje mokro postenje. Njeni izdelki so izkaz sodobnih oblik in kakovostne tehnologije te rokodelske panoge. Le-ta je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti saj z enostavnimi oblikami in barvami ter upoštevajoč teksturo filca oblikuje uporabne a oblikovno smiselne izdelke. Lucija Tičar mojstrica tkanja in pletilstva, z barvitimi pletilskimi izdelki predstavlja ne samo svojo panogo temveč tudi  ročno narejene izdelke, ki jih bomo v tem obdobju še kako potrebovali. Priznana rokodelka, se predstavlja s pleteninami ter tkanimi izdelki. Le-ti so enostavni  v svoji teksturi kar jih naredi elegantne, sodobne ter privabljajoče za uporabo. Tkanje razumemo najprej kot nadaljevanje zgodovinskega spomina z izdelovanjem replik dediščine, obenem pa gre tudi za sodobno rokodelsko ustvarjanje s tkanjem na navpičnih in vodoravnih statvah. Kot 'pika na i', naši jesenski pripovedi, pa so izdelki suhega postenja Metke Prezelj. 'Padritniki' in figure jesenskih podob so unikatni izdelki te rokodelske panoge oziroma tehnike, ki nas z figuralno-živalskimi motivi in motivi cvetja popeljejo v domačnost jesenskega doma.

pletnine Lucije Tičar in 'Padri'tnk' Metke Prezelj

Zanimivosti o predstavljenih rokodelskih panogah,…

Polstenje

V Sloveniji se je bogata tradicija polstenja ohranila predvsem v klobučarstvu. Ročno polstenje volne se v zadnjih letih obuja na Solčavskem, Bovškem, v Beli krajini, na Idrijsko-Cerkljanskem in Škofjeloškem. Pri ročnem polstenju volne, ki je ena najstarejših tehnik tekstilne umetnosti, se pod vplivom tople vode in mila spremeni pH volnenih vlaken, da se napnejo, luske odprejo ter med drgnjenjem med seboj zatikajo in prepletejo v kompakten brezšiven material – polst (imenovan tudi klobučevina ali filc). S postopkom mehanske obdelave materiala se vlakna med seboj prepletajo, medtem se izdelek močno krči (tudi do 50 %).

Osnovni material za izdelavo polsti je česana ovčja volna oziroma dlaka drugih živali (zajčja ali kunčja dlaka, dlaka alpake, kašmirske koze, angorske koze, kamele …). Najpogosteje se za polstenje uporablja ovčja volna, ki ima številne dobre lastnosti. Je zračno vlakno, ki uravnava temperaturne razlike med telesom in okoljem. Kot tako je naravni izolator – pozimi greje, poleti pa hladi in je odlična zaščita proti dežju, vetru ter snegu. Volna ima namreč sposobnost, da pri nizkih temperaturah odstrani vlago iz kože, njene izolacijske lastnosti pa preprečujejo prehajanje suhemu zraku in vročini pri visokih temperaturah. V toplih in vročih dnevih zračne lastnosti volne zajemajo in odstranjujejo prekomerno toploto in vlago s telesa ter pomagajo uporabniku, da mu ni vroče. Volna je naravno vodoodporna, skozi hrbtna vlakna odbija vlago, je odporna na gnilobe in plesni, je antibakterijska. Volna ni alergena in je antistatična, odbija prah in umazanijo, zato se zdi, da ima sposobnost samoočiščenja.

S procesom globalizacije in medkulturnih izmenjav se tudi področje polstenja razvija. Pojavljajo se druge tehnike polstenja (nuno tehnika, pri kateri se na svileno tkanino polsti volna, pajčevinasta tehnika polstenja …), ki omogočajo nove vizualne učinke in uporabnost končnih izdelkov.

Mokro polstenje

V tehniki mokrega in suhega polstenja volne se izdelujejo oblačila, preproge, maske, čevlji, copati, torbe, klobuki, razni dekorativni izdelki ter igrače.

Anja Musek – 'Amuse'

ustvarja unikatne nosljive izdelke (šale, torbe, oblačila, nakit), izdelke za dom (svetila, vaze, posode, blazine) ter umetniška dela pod imenom AMUSE. Vse izdeluje ročno v prastari tehniki mokrega polstenja. Zaznamuje jo sodobno, minimalistično oblikovanje in uporaba naravnih materialov kot so poleg volne tudi svila, lan, kopriva, konoplja ipd.

Anja Musek živi in dela v starem mestnem jedru Škofje Loke.
Leta 2014 je prejela certifikat kakovosti ‘Art & Craft – Slovenija’ za vse svoje izdelke, leta 2024 pa ji je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) na podlagi mnenja strokovne komisije podelila častni naziv Priznana Rokodelka.
​Je članica Sodobnega tekstilnega centra Kreativnice, Rokodelskega centra Škofja Loka, in mednarodne skupine ustvarjalcev VAWAA.

Atelje Amuse se nahaja v starem mestnem jedru Škofje Loke. Anja preživi največ časa v prostorni delavnici z razgledom na reko Soro. Na ulični strani hiše lahko obiščete razstavno-prodajni prostor z izdelki AMUSE, če pa vas zanima kako izdelki nastanejo, pa vam bo Anja z veseljem pokazala tudi delavnico ter predstavila zanimivo tehniko mokrega polstenja. V ateljeju potekajo tudi organizirani tečaji Amuse in drugi dogodki.

polstena mila Anje Musek-Amuse in tkanina Lucije Tičar

Suho polstenje

Tehniko ročnega polstenja z iglo imenujemo suho polstenje. Pri tej tehniki uporabljamo dve vrsti igel, in sicer grobe ali debele in fine ali tanke. Suho polstenje začnemo z grobo iglo, za oblikovanje že zgoščene volne pa uporabimo fino iglo. Ta tehnika je primerna predvsem za izdelavo figur, vzorcev in detajlov na polsti.

Metka Prezelj

Metkina rokodelska zgodba sega v otroštvo, saj je bila rojena v Idriji, kjer domuje znamenita klekljana, idrijska čipka. Klekljati je začela že v predšolskih časih. Metkina mama je pletla in tako je rokodelka, Metka Prezelj vzljubila tudi delo z volno. Kmalu je pletenje in klekljanje prešlo tudi v  strast do suhega polstenja. S to tehniko je najprej naredila jaslice, v celoti izdelane iz mikane volne. Ta ustvarjalna tehnika,  uporablja posebno iglo za polstenje. Igla ima na koncu kaveljčke za zajemanje volnenih vlaken, ki jih tako poveže med seboj. S prebadanjem volne oblikujemo željeno obliko in kompaktnost.

Leta 2017 so bile jaslice na razstavi z naslovom »100 jaslic sveta« v Rimu,  njeno delo je na razstavo prijavilo slovensko veleposlaništvo pri Svetem sedežu v Rimu.

V tej tehniki so nastali  tudi izdelki; »Perkmandlc«, polstena figura in »Padritnk«, podloga za sedenje iz filca z motivom v tehniki suhega polstenja.

»Ob delu velikokrat pomislim, da bi bili tudi ljudje taki kot volna; da bi nas življenje oblikovalo tako kot prejo, da bi razveselili druge in bi v sebi vedno imeli njeno mehkobo in toplino.«

Padritn'k in figura ovčke Metke Prezelj

polstena figura 'Osliček' in Padrit'nk z motivom medveda

Tkalstvo

Tkanje je en najstarejših načinov izdelovanja tekstilij. Na Slovenskem je bilo zelo razširjeno, nekatera območja so se razvila v prava tkalska središča. Tkanje sukna iz volne (suknarstvo) je bilo zaradi razvite ovčjereje razširjeno na Gorenjskem in drugod. Razlikovali so »bukovino«, izdelano iz volnene preje, in »raševino«, izdelano iz volnene in lanene preje. Stkano sukno je bilo treba zvaljati in zgostiti, saj je bilo v osnovi neenakomerno debelo in neenakomerno gosto. To so opravljali v valjkalnicah, v katerih so bila velika kladiva na vodni pogon, ki so stala ob mlinih ali pa kot samostojni objekti. Sukno so zložili v korito in težka kladiva so tolkla po njem, da se je enakomerno zgostilo. Sukno so uporabljali za izdelavo predvsem vrhnjih oblačil. Iz hišne dejavnosti suknarstva se je razvila suknarska industrija na Gorenjskem.

Dandanes izdelavo tkanih izdelkov nadaljujejo in nadgrajujejo sodobni tkalci. Tkanje razumemo najprej kot nadaljevanje zgodovinskega spomina z izdelovanjem replik dediščine, obenem pa gre tudi za sodobno rokodelsko ustvarjanje s tkanjem na navpičnih in vodoravnih statvah. Dediščina lahko pri sodobnem ustvarjanju služi kot model in motiv za sodobne oblike izdelkov. Sodobni oblikovalci pogosto združujejo tkane izdelke s čipkami.

V sodobnih tkalnicah nastajajo tudi tapiserije, pri katerih prihajajo do izraza slikarske in grafične izkušnje skupaj z umetnostjo in rokodelskim znanjem. Tapiserija je tkanje z votkom, pri katerem so v končanem delu skrite vse niti osnove, za razliko od tkanja tkanin, kjer so lahko vidne niti osnove in votka. Pri tkanju tapiserij so votkovne preje običajno prekinjene; obrtnik prepleta vsak barvni votek sem in tja v svojem majhnem območju vzorca. K razvoju tapiserij je pripomogla tkalska delavnica v ljubljanski tovarni Dekorativa, iz katere je izšlo več slovenskih tkalk, ki zdaj delujejo samostojno.

Pletilstvo

Ročno pletenje je eden najstarejših načinov prepletanja niti s pomočjo kovinskih ali lesenih igel s konicami na eni ali obeh straneh. Plesti je mogoče z dvema, petimi ali več pletilkami, z volno, bombažem ali drugimi sodobnimi materiali, in s tem ustvariti uporabna oblačila za vsak dan in posebne priložnosti. Ročno pletenje in kvačkanje sta se razvila v davni preteklosti iz potreb po izdelovanju oblačil, saj so volno ovac in drugih živali oblikovali v niti in si iz njih začeli izdelovati oblačila. Pri tem delu so uporabili sprva kosti, nato pa paličice, ki so jih našli v svoji okolici in jih oblikovali v pletilke in kvačke.

Za obvladovanje pletenja in kvačkanja je potrebno poznavanje materialov (volna, bombaž …) in pripomočkov, tj. debeline pletilke ali kvačke za delo. Znati je treba skreirati izdelek in pripraviti načrt za sam izdelek. Učenje se začne s poznavanjem materiala in pripomočkov ter s postopnim učenjem petelj, ki se med seboj vežejo in ponavljajo. Osnov pletenja in kvačkanja in njihovih vzorcev se pod mentorskim vodstvom lahko naučimo v približno 180 urah, potrebno je veliko vaj in potrpežljivosti, ki so pomembne, da dokončamo izdelek.

Dandanes velja pletenje tudi za sproščujočo dejavnost. Ritmična in ponavljajoča se narava pletenja pomirja, tolaži, izboljša pozornost, koncentracijo, razvoj finih motoričnih sposobnosti, kreativnost, potrpežljivost in vztrajnost. Pletenje naj bi starejšim pomagalo ohranjati bister um; prinaša psihološke in socialne koristi, ki pripomorejo k dobremu počutju in h kakovosti življenja.

Lučka Tičar

plete že od mladih nog. Njeni izdelki so narejeni z veliko mero ljubezni in natančnosti. S pletilkami in volneno nitjo ustvarja čudovite vzorce, ki naredijo oblačilne kose posebne in drugačne. Ustvarja nogavice in rokavice za vse starosti, volnene in bombažne niti pa prepleta tudi na statvah in tke volnene šale ter bombažne preproge.

Vir: rokodelski center Škofja Loka

pletene nogavice Lucije Tičar

pletnine Lucije Tičar, polstena figura ovčke in Padritn'k Metke Prezelj

polstena figura ovčke in oslička Metke Prezelj, tkana preproga Lucije Tičar in polsteni izdelki Anje Musek