II.Poletna razstava rokodelcev OZS 2025
Avtor: Anja Podreka
II. POLETNA RAZSTAVA ROKODLCEV - OZS 2025
Slamnik Ane Cajhen ter cvetje Francke Murn
Cvetoče poletje, travniki, vročina, iskanje hladnega zavetja, uživanje v elegantni preprostosti poletja. Vse naštete teme so tudi motivi II. Poletne razstave rokodelskih izdelkov na OZS. Ana Cajhen se tokrat predstavlja tudi z drugačnimi slamnikarskimi izdelki oziroma modnimi dodatki, kot so torbice in shranjevalne skledice. Njeni izdelki podajo poletju pravi pomen ali obratno, poletje šele postavi slamnike 'pod roko'! Poleg slamnikarskih sodobno-oblikovanih izdelkov predstavljamo travniške cvetlice izpod rok Francke Murn. Rokodelka je prava mojstrica travniškega cvetja, saj tudi klas pšenice ali trave resnično zaživi pred našimi očmi. Poleg dveh priznanih rokodelk, predstavljamo tudi priznanega rokodelca, ki skupaj z ženo predstavljata 'cvetoči par'. Zvonko ter Verena Mikša izdelujeta cvetje iz papirja, katerega predstavljata celotni Sloveniji. Njune reference so barvite in raznovrstne, kakor tudi njuno cvetje. Slama, cvetje in trava so torej letošnji motivi II. poletne razstave rokodelcev, ki so imetniki certifikata slovenskega rokodelstva 'Art&Craft Slovenija.'
Izložbeno okno OZS (Celovška cesta 71, Ljubljana)
Zanimivosti o predstavljenih rokodelskih panogah,…
SLAMNIKARSTVO
K razvoju slamnikarske panoge je pomembno prispevalo dejstvo, da je bil od druge polovice 18. pa do srede 20. stoletja slamnik poletno delovno pokrivalo kmečkega prebivalstva, višje družbene plasti so modno obliko sprejele v začetku 19. stoletja. Pod vplivom meščanske mode so jih v pražnjo nošo sprejele tudi kmečke ženske. V manjši meri so iz slamnatih kit izdelovali tudi značilne gorenjske ali kranjske cekarje, vse od srede 18. stoletja. Sprva so slamnike in cekarje šivali ročno po hišah, v prvi polovici 19. stoletja pa so se v Domžalah pojavile prve obrtne delavnice, ki so s prihodom Tirolcev v drugi polovici 19. stoletja prerasle v slamnikarske tovarne. Slamnikarska domača obrt se je po industrializaciji slamnikarstva omejila na pletenje slamnatih kit, ki so jih tovarne odkupovale. Ko so tirolski tovarnarji odprli podružnice po Evropi, so začele domžalske slamnikarice hoditi na sezonsko delo v tujino ter se pozneje tudi množično izseljevati, predvsem v ZDA. Slamnikarska industrija je vrhunec doživela na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je v Domžalah in okolici obstajalo kar 25 slamnikarskih podjetij, tovarn in obrtnih delavnic, ki so vsako leto izdelali več kot milijon slamnikov za domači in tuji trg. Po drugi svetovni vojni je slamnikarska industrija postopoma zamrla, nazadnje podjetje Univerzale Domžale leta 2003.
Od leta 2012 v Domžalah deluje Slamnikarski muzej Domžale, ki zbira, hrani, raziskuje in predstavlja javnosti slamnikarsko dediščino. Na ogled je stalna razstava »300 let slamnikarstva na Slovenskem«, ki je edinstvena muzejska izkušnja s področja slamnikarstva na širšem območju vzhodne Evrope. S slamnikarstvom se danes ukvarjajo le še redke posameznice, mdr. šivalka slamnikov Joži Košar ter izdelovalka in oblikovalka slamnikov Ana Cajhen, ki izdelke, sešite iz uvoženih kit, tudi tržijo. Pri tem uporabljajo tudi določene modifikacije in sledijo modnim trendom.
cvetje Francke Murn in slamnik Ane Cajhen
Ana Cajhen
Ana Cajhen se je veščin slamnikarstva priučila pri mojstrici Joži Košak. Kot zadnja šivilja slamnikov iz nekdanje pomembne domžalske tovarne Univerzale, ki se še danes predaja svoje praktično in teoretsko znanje. Ana pa je svojo pot v slamnikarstvu pričela kot študentka zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2012 se je odprl Slamnikarski muzej Domžale, kjer je občasno vodila različne skupine in organizirala tečaj šivanja.
Tečaje šivanja oziroma pletenja slamnikov sta organizirala Slamnikarski muzej in Občina Domžale. Z vztrajnim učenjem ter postopnim napredovanjem, danes poznamo Ano Cajhen kot nosilko panoge tako na Obrtno-podjetniški Zbornici kot tudi nosilko nesnovne kulturne dediščine Slovenskega Etnografskega muzeja. Ana razstavlja in prodaja svoje izdelke v Domžalskem Slamnikarskem muzeju, raznoraznih rokodelskih festivalih in sejmih, modnih revijah ter tudi v Centru Rog – »Tvornica«.
»Znanje bogatim s prebiranjem literature na temo klobučarstva, povezovanjem z drugimi ustvarjalci in preizkušanju novih idej. Slamnikarstvo popolnoma združuje vse moje strasti, zgodovino, umetnost, modo in oblikovanje.«– Ana Cajhen
fb: Ana Cajhen
IZDELOVANJE CVETJA IZ PAPIRJA IN DRUGIH GRADIV
Izdelovanje rož iz krep papirja je bilo na Slovenskem precej razširjeno, zlasti na podeželju, saj je bila skoraj v vsaki vasi ženska, ki je obvladala to rokodelsko veščino. V času, ko še ni bilo cvetličarn in rezanega cvetja, so papirnato cvetje izdelovali doma. Cvetje so uporabljali za krašenje domov in pogač ob rojstvu otrok, za poročne šopke, okraševanje cerkva, kapelic in križev, tudi pogrebnih vencev in pustnih likov. Ob poročnih slavjih so s cvetjem okrasili celo konje in kočije.
Po pisnih virih se je izdelovanje papirnatih rož razmahnilo v drugi polovici 18. stol. v Angliji, od koder se je razširilo po Evropi in doseglo naše kraje. Sprva je bila dejavnost znana le med mestnim prebivalstvom, od srede 19. stol. pa je izpričana tudi med kmečkim prebivalstvom na Slovenskem. Veščina izdelovanja papirnatih rož je nastala pod vplivom in po vzoru tekstilnih rož in rastlin, ki so bile zelo priljubljene v bidermajerski dobi in so jih v glavnem izdelovali poklicni obrtniki. Znanje o izdelavi umetnih rož se je med kmečkim prebivalstvom širilo tudi iz samostanov, kjer so za cerkvene potrebe izdelovali različno cvetlično okrasje. Izdelovanje papirnatega cvetja je bilo pogosto del šolskih programov za urjenje v ročnih spretnostih. Navodila in vzorce za izdelovanje posameznih cvetov lahko tudi dandanes najdemo v priročnikih, ki so jih napisale slovenske izdelovalke, lahko pa tudi neposredno od samih izdelovalk na različnih prikazih in delavnicah. Marsikateri izdelovalki ali izdelovalcu je bil to edini vir dohodka. Znanje izdelovanja papirnatih rož je bilo razširjeno po vsem slovenskem ozemlju.
Cvetje Zvonka in Verene Mikša ter Francke Murn, slamnik Ane Cajhen
Francka Murn
Francka Murn je mojstrica v izdelovanju rož iz krep papirja, še posebej travniškega cvetja. Motiv seveda črpa iz narave, najraje izdeluje travniške rože, planinske in vrtne. Iz krep papirja večkrat naredi tudi razne figurice. Vsako leto sodeluje na več razstavah in vodi delavnice kjer prenaša svoje znanje. Za svoje izdelke je pridobila naziv priznana rokodelka in certifikat rokodelstva 'Art &Craft Slovenije'. S svojim znanjem rokodelstva je vpisana tudi v register nesnovne dediščine, katere koordinator je Slovenski Etnografski muzej.
'Čas izdelave je odvisen od posamezne rože, zahtevnosti, iz koliko delov je sestavljena, manjša je, bolj je zahtevna (približno od pol ure do treh ur). Še posebno veliko časa mi vzame takrat, ko želim ustvariti novo rožo, ki jo delam prvič.«
Vir: rokodelci.si ter bibaleze.si
Zvonko Mikša
Zvonko in Verena Mikša prihajata iz Dornave pri Ptuju. Sta poznana in priznana mojstra izdelovanja cvetja iz krep papirja (Zvonko Mikša - Priznani rokodelec). S to dejavnostjo se ukvarjata že več kot šest let, pri čemer ustvarjata cvetje, ki je videti kot pravo, čeprav je izdelano iz krep papirja. Njuni rokodelski izdelki so bili predstavljeni na različnih razstavah in dogodkih, kjer sta navdušila obiskovalce s svojo izvirnostjo in kakovostjo izdelave. Na primer, na Festivalu za tretje življenjsko obdobje sta prejela veliko občudovanja za svoje šopke, ki so jih prejeli nagrajenci festivala. Vpisana pa sta tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Njune božične zvezde so za Božič že dvakrat krasile baziliko Svetega Petra v Rimu.
Poleg ustvarjanja cvetja iz krep papirja zakonca Mikša svoje znanje prenašata na mlajše in starejše generacije prek delavnic, ki jih organizirata v različnih krajih. Svoje izdelke prodajata na sejmih in drugih prireditvah, kjer navdušujeta s svojo predanostjo ohranjanju te skoraj izumrle rokodelske veščine.
»Lepo cvetje nastane le, če to delaš z dušo in srcem, da obdelaš vsak list, da ga lepo upogneš in prepogneš. Cvet mora biti prav tak, kakršen naj bi bil v naravi. Cvetje iz narave razstaviva in narediva šablono in po tej šabloni delava cvetje iz krep papirja,« je povedal Zvonko in dodal, da uporabljata 180-gramski krep papir, uvožen iz Italije. Ta je zelo trden in obstojen«.
Vir: Visit Maribor.si, 24 ur ter times.si
zvonko.miksa@gmail.com
