Spretnost rok in ustvarjalnost duha

Evropa in večji del sveta posvečata vedno več pozornosti številnim žlahtnostim, ki so plod ustvarjalnega iskanja v številnih regionalnih okoljih, tudi širše na območjih narodov, ljudstev, v posameznih državah itd. S skupnim izrazom jim pravimo domače in umetnostne obrti. To so številne spretnosti in znanja, mojstrstva rutinskega obvladovanja primarnih gradiv ali vrhunska unikatna ustvarjanja nekih izjemnosti, ki s svojim gradivom, idejo, ustvarjalnim sporočilom sooblikujejo pojem kakovosti našega bivanja in življenja na sploh.

Paleta dejavnosti in panog je pri tem zelo široka: bodisi, da gre za vpetost v sisteme vsakdanjega gospodarskega prizadevanja, v sklenjene biološke, tehnološke ali ekološke kroge, v človekov vsakdanjik in praznik, bodisi za zavestne oblike usmerjene (likovne, kreativne) ustvarjalnosti v namenskih središčih, delavnicah, ateljejih, kmetijah, šolah in še kje. V svetu namenjajo tem dejavnostim vedno več pozornosti. Izdelki domače in umetnostne obrti namreč opravljajo tudi pomembno komunikacijsko vlogo v soočanju in spoznavanju kultur, pogosto pa so tudi temelj turistični spominkarski ponudbi, zlasti tisti žlahtni, ki se lahko kadarkoli postavi kot nasprotje cenenemu povprečju turističnega kiča.

Domače in umetnostne obrti so torej na eni strani sestavine dediščine, na drugi pa vsakokratna sodobna ustvarjalna dejanja. Z drugimi besedami oblike sodobnosti z razsežnostjo dediščine. Le tako razumevanje omogoča njihovo ohranjanje in razvoj hkrati. Vendar je samo to premalo, zato se posameznim dejavnostim v svetu namenja veliko organizacijske, načrtovalske, strateške pozornosti, ki je razpeta v široki paleti dejanj in ukrepov: od konkretnih vključenosti v sisteme ali načine izobraževanja do raznih preglednih, reprezentativnih dejanj, razstav, prodajnih salonov itd.