Iz zgodovine slovenskega rokodelstva
Domače obrti so tudi v že bolj oddaljeni preteklosti omogočale ljudem zaslužek in preživetje. Med take npr. sodi izdelovanje najrazličnejših lesenih predmetov za vsakdanjo rabo in razne oblike gospodarskega prizadevanja, ki jim lahko rečemo lesena galanterija, čeprav imamo za nje posrečen skupni izraz "suha roba". Domovina suhe robe je na ribniško kočevskem območju Slovenije, čeprav poznamo tudi nekatere druge bolj ali manj strnjene predele, kjer so izdelovali posamezne predmete ali kar njihove serije.
Lokalno ali pokrajinsko vezana so bila tudi razna lončarska središča, ki so glede na splošni okus kupcev in predvsem njihove načine življenja, razvijala različne tipe in lokalne oblike lončarskih izdelkov. Vse do začetka 20. stoletja so sloveli naši tkalci, zlasti tisti s Kranjske (območje med Kranjem in Škofjo Loko), ki so tkali najboljše laneno in tudi konopneno platno. Bilo je med drugim zelo cenjeno kot jadrovina za ladje na Jadranskem morju. Že v srednjem veku so močno razvila svojo dejavnost nekatera kovaška oz. žebljarska središča na Gorenjskem, zlasti še v Kropi in Kamni Gorici, od koder so na konjskih hrbtih tovorniki tovorili žeblje in druge kovaške izdelke na bližnja in oddaljena tržišča.
Marsikatere oblike obrtnih dejavnosti so se v naših krajih razvile tudi tako, da smo jih prevzeli iz tujine, iz bližnjih ali tudi bolj oddaljenih dežel, po tem pa smo jih razvili v številne naše, lokalne in značilne oblikovne in funkcionalne izpeljave. Tak primer so klekljane čipke, katerih izdelovanje naj bi se v naše kraje iz evropskega zahoda širilo zlasti z rudarskim življem, ki se je zaposloval v rudniku živega srebra v Idriji. Ženam rudarjev je tako izdelovanje klekljanih čipk omogočalo dodaten dohodek in zaposlitev. Iz Idrijskega območja se je to mojstrstvo razvilo še v nekaterih drugih bolj ali manj oddaljenih središčih in dolinah (npr. v Železnikih, Žireh). Seveda pa je za obstoj posameznih panog domačih in umetnostnih obrti izredno pomembna tudi skrb za ustrezne oblike izobraževanja. Prav v Idriji npr. še vedno deluje naša osrednja Čipkarska šola in sicer vse od leta 1876.
Tako kot je določeno zgodovinsko obdobje zaneslo izdelovanje klekljanih čipk v Idrijo, tako v vsakokratnih sodobnostih nastajajo tudi nove zvrsti domačih in umetnostnih obrti, novi načini izdelovanja, izražanja in iskanja. Nekateri od njih so le nadgraditve dediščinskih modelov, v tehnološkem ali oblikovno vsebinskem smislu, drugi spet popolnoma novi "izumi". Prav naša sodobnost ob vseh možnostih stikov in izmenjave informacij omogoča na tem področju velike ustvarjalne možnosti. Pri vsem tem pa moramo biti previdni, da ne zapademo v avtomatizem posnemanja tujih vzorov, v dobesedno prepisovanje. Treba je ohraniti "lastno mero", saj le tako lahko zagotovimo, da bodo naša ustvarjalna iskanja na področju domačih in umetnostnih obrti tudi žlahtni nosilci posameznih istovetnosti (identitet). To spoznanje pa ne velja le za Slovenijo ampak za vsa območja sveta.
