Pisalo se je leto 1935, ko se je vse skupaj zares začelo. Moja praded in prababica sta vztrajno in ponosno zagrizla v posel medičarstva in lectarstva. Prve lectove srčke iz medenega testa sta krasila z ljubeznijo ter tako počasi in vztrajno gradila tradicijo, ki živi še danes. Da, še danes v časih, ko sta tehnologija in napredek izoblikovala moderni svet, se zdi, da lectovemu srčku in medenjakom zob modernega časa ne zmore do živega. Še zmeraj se popolnoma vsi naši izdelki po starodavnih recepturah in mojstrskih znanjih izdelujejo ročno. Izključno ročno. In tako bo tudi ostalo. Generacije, ki so preživele otroštvo in mladost v povsem drugih časih romantike in ljubezni, so v dobršni meri tradicijo nakupa lectarskih izdelkov na stojnicah prenesle na mlajši rod. Vsekakor se bo ohranila muzejska vrednost tradicije, ki jo lahko vidimo tudi v slovenskem filmu Cvetje v jeseni, vsekakor bo preživela več kot 100-letna tradicija naših izdelkov... Strah in upanje ob enem, da ta čudovit izraz tradicije ne zamre, pa je seveda na še kasnejših generacijah, ki bodo morda lectove srčke gledale celo na drugih galaksijah.