Gorjuške pipe

Na klopci sedim, pa fajfco tobaka kadim ...

V 18. stoletje naj bi domnevno segalo rokodelsko izdelovanje pip za kajenje tobaka, kar imenujemo piparstvo. Najbolj razvito je bilo na območju Bohinja, natančneje na Gorjušah in v okolici. Pri izdelovanju različnih vrst in oblik pip, narejenih najpogosteje iz hruševine in nekaterih drugih vrst lesa, so znane tudi različne vrste okrasja iz školjčne lupine ali bisernice in srebra. To je bilo izrazito dopolnilno delo moških v poznem jesenskem in zimskem času. Takrat so izdelali tudi po več tisoč pip, ki so jih kupovali ne le na Slovenskem in v drugih deželah nekdanje Avstro-Ogrske, ampak celo v Angliji in Ameriki. V poročilu iz začetka 20. stoletja izvemo, da so Gorjušci izdelali na leto od 3000 do 3500 pip. Med njimi je bila najznačilnejša in najbolj priljubljena čokata »čedra«, ki so jo pod tem imenom poznali v vseh slovenskih deželah in celo v tujini.