Dekorativno oblikovanje iz testa in drugih novih gradiv

Pogače bom jedu
in vince bom piv,
pa Micko bom lubu,
dok bom še živ.

Ne kupim ji vina,
ne dam ji vode.
Medico ji kupim.
Če je dekle za me.

Take in podobne verze lahko še danes prebiramo na živobarvnih lectovih srcih, z ogledali ali nalepljenimi slikami v sredini. S konjiči, punčkami, jeleni in drugimi piškoti predstavljajo izdelke medičarjev, ki jim ponavadi pravimo kar lectarji. Pri tem pa ne smemo pozabiti še na svečarski del te obrti, saj je z lectarstvom povezano tudi izdelovanje in predelava voska. Kljub nekaterim zgodnejšim inovacijam pri izdelkih lectarske obrti se je »klasično« lectarstvo in svečarstvo začelo vidneje spreminjati šele v letih pred drugo vojno in po njej. Na spremembo ni vplivalo le uvajanje racionalnejših oblik čebelarjenja, ampak predvsem tudi cena medu in satja, ki je bila zlasti za manjše lectarje večkrat previsoka. Tako je med v pecivu začel nadomeščati cenejši sladkor, iz »cukrenega testa« narejene izdelke pa so začeli ročno krasiti s škropilnimi vrečicami in tiskanimi nalepkami, zlasti glavami. Vzporedno s prodiranjem industrijskega kiča sta se spreminjala tudi barvitost in okras lectarskih izdelkov. Poudarjanje rožnatih, rdečih in tirkizno modrih tonov je prav gotovo ustrezalo in ustreza okusu širših družbenih slojev. Po drugi strani se je izredno povečala proizvodnja sveč. Vedno večje povpraševanje po teh izdelkih, zlasti ob Dnevu mrtvih, zagotavlja, da svečarska obrt ne utegne kaj kmalu zamreti.

Nekako od prve polovice 19. stoletja so začeli v lectarsko in svečarsko obrt prodirati novi načini dela. Pred tem so bile razmere precej drugačne, kar se je odrazilo predvsem na vrsti izdelkov. Izhodišče za to obrtno dejavnost je bilo zagotovitev medu in satja. Lectarji so se s svojimi pomočniki ponavadi na jesen odpravili nakupovat med in satje k vaškim čebelarjem. Nekateri lectarji so imeli tudi organizirano odkupovanje s pooblaščenimi odkupovalci na terenu. Cena medu je bila na primer na Dolenjskem enaka ceni svežega surovega masla. Satje je lectar kupoval v jutranjih urah, zvečer pa se je vračal in ga pobiral na voz, kjer je imel zanj pripravljene posebne posode, škafe in brente. V delavnici so lectar in njegovi pomočniki, včasih kar družinski člani, iz satja cedili med. Nato so satje dvakrat stiskali v stiskalnici. Med, ki je pritekel kot drugi, so uporabljali največ za pripravo medenih štrukljev ali plošč. Te so na sejmih prodajali kmečkim fantom, ki so jih, postavljene drugo vrh druge na posebnem stojalu, sekali s sekiro - seveda le najmočnejši. Satju, ki je bilo že dvakrat stisnjeno, so prilili vode in ga stisnili še tretjič. Iz tega tretjega medu so pripravljali medico. Pripravljali so jo tudi na druge načine, na primer tako, da so jo s hmeljem dovreli v močno alkoholno pijačo. Kuhali so tudi medeno žganje. Po trikratnem stiskanju medu je lectarju in svečarju ostala le še predelava voska. Čiščenje in predelava voska je bilo zamudno in dolgotrajno delo. Izčiščeno satje so prekuhali v vosek in ga stopljenega skozi drobne luknjice spuščali v mrzlo vodo, da se je strdil. Razprostrli so ga na lesene ponjave in ga belili na soncu. Postopek so morali večkrat ponoviti, dokler niso dobili čisto belega voska.

Tako so imeli lectarji na voljo dvoje surovin za svoje končne izdelke: med in vosek. Iz trdega medenega testa so izdelovali figuralne in druge vrste piškotov tako, da so testo vtiskovali v lesene modele z motivi jelena, klovna, Matije Korvina, sablje, puške, srca, dojenčka, raznih svetnikov, konja, ptice, ure, čevlja in drugimi.

Take piškote ali podobnjake imenujejo v Škofji Loki »mali kruhki«, prav take ali podobne so poznali v vseh večjih krajih po Sloveniji, kjer so bile lectarske delavnice. Najdemo jih tudi v sosednji Avstriji in na Madžarskem, zelo znani pa so tudi izdelki čeških in slovaških delavnic. Nekateri slovenski muzeji hranijo lepe primere modelov.

Poleg teh figuralnih piškotov so lectarji izdelovali tudi štruklje in drugo medeno pecivo, ogrlice, ure in lectova srca. Svoje izdelke so prodajali na letnih sejmih in žegnanjih, sveče največ za svečnico in seveda za sprotne potrebe, za razsvetljavo.

Svečarji so vlivali tudi voščene votivne figurice. To so bili zaobljubno - priprošnji motivi, ki jih je kmečko prebivalstvo kupovalo v veri, da si z njimi izprosi zdravje in srečo. Kupovali so jih predvsem na velikih romarskih postojankah in jih nosili v cerkev. Zato na primer motivi z motivom roke ali noge skušajo zagotoviti zdravje udom, voščena figurica dojenčka zdravje novorojenca, vol ali krava pomenita zdravje živine, dvoje oči zdrav vid, razkrečena žaba pomeni maternico in je kot motiv imela pomembno vlogo v nosečniškem obdobju ženske.

Dolenjci pravijo lectarski obrti »krajcarkšeft«, ker so imeli pri prodaji tega blaga opravka z malim denarjem - krajcarjem. Toda ta denar je bil zagotovljen. Lectarju se skoraj nikoli ni izmuznil iz roke.

Četudi je bilo veliko lectarjev so vsi zlahka prodajali svoje izdelke, posebej še v času velikih letnih sejmov, ko se je zbralo vedno veliko ljudi. Okrog lectarjeve stojnice je bilo vedno veliko kupcev. Ženske, ki so prodajale izdelke, so na glas prebirale verze na lectovih srcih, saj je kmečkim fantom branje včasih delalo precej preglavic. Svoje izdelke so prodajali tudi pozimi. Takrat so si lectarji obuli debele slamnate copate, povrhu pa so stali na opekah, ki so jih sproti segrevali v ognju, da jih za stojnico ni zeblo.

Lectarji in svečarji so na svojih stojnicah prodajali tudi medico. Vendar ta ni bila alkoholna pijača tako kot danes, temveč med, raztopljen v vodi. To medico so imeli na stojnicah v velikih bakrenih vrčih, prodajali pa so jo na kozarce. Lahko rečemo, da je bila to popularna otroška osvežilna sladka pijača, po njej pa so segali tudi odrasli.


Izdelovalci:
8. julij 2011

Brezplačno usposabljanje za NPK pletar/pletarka
Uaposabljanje pripravlja Zadruga Pomelaj v okviru čezmejnega projekta Rokodelska akademija, ki je sofinanciran iz sredstev Evropske unije. Usposabljanje se bo začelo 18. julija.
Več
16. junij 2011

V Veržeju odprli Ekomuzej
Novo pridobitev Zavoda Marianum je v petek, 10. junija odprl minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mag. Dejan Židan. Za projekt izgradnje Ekomuzeja je investitor uspel pridobiti nepovratna sredstva iz evropskega razpisa.
Več